Črni Potok

Posavska

Dvorec Črni potok (z naslovom Črni potok 1) v istoimenskem naselju blizu Šmartnega pri Litiji stoji na vzpetini ob potoku, po katerem je tudi dobil ime. Kolikor je znano, je dvorec prvič omenjen leta 1578. Janez Vajkard Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske (1689) kot prve znane gospodarje omenja gospode Strasserje z Rožeka. Z donacijskim pismom z dne 24. december 1578 ga je gospa Ana, roj. Gall, vdova Jurija Strasserja, podarila svaku Erhardu Peltzhoferju z Zapuž pri Mirni na Dolenjskem. Leta 1606 pa ga je kupil Krištof ml. pl. Wagen, a ga je obdržal le šest let, leta 1612 ga je kupil Andrej Rapitius (Rapiti). Ta ga je 1614 prodal Martinu Bertoldu Schwabu. Leta 1640 ga je kupil baron Jurij Kheysell, po njegovi smrti pa ga je dobil njegov sin Franc Albreht Kheysell, ki je umrl leta 1762. Tega leta ga je od njega kupil Valvasor, ki je v času pisanja Slave še bil njegov lastnik. Kot vidimo na njegovi upodobitvi, je bila dokaj mogočna stavba pravokotnega tlorisa takrat dvoinpolnadstropna (z izzidanim podstrešjem), glavna fasada je bila šestosna z za nadstropje višjim vhodnim stolpičem (z uro) kvadratastega tlorisa.

Ko so se stroški, povezani s tiskanjem Slave večali, je bil prisiljen Valvasor leta 1689 Črni potok prodati. Kupila  ga je Ana Maksimilijana baronica Moscon. Po smrti njenega moža Leopolda Viljema barona Moscona ga je varuh njegovih mladoletnih otrok Janez Jožef pl. Wallensperg leta 1704 prodal Volfu Herbertu baronu Apfaltrerju. Takrat so stavbo tudi baročno prezidali: odstranjen je bil stolp na pročelju, sama stavba pa znižana za nadstropje, sredi fasade so namestili nov portal ter ob straneh pozidali stranski krili, ki sta izoblikovali notranje dvorišče.

Volf Herbert je približno leto pred svojo smrtjo (†1723) leta 1722 izročil gospostvo svojemu sinu Janezu Sigfridu. Leta 1763 ga je njegova žena Henrieta izročila Leopoldu Liviju Schwab pl. Lichtenbergu (poročen je bil z vdovo po Janežiču). Kot izvrševalec oporoke Cecilije Apfaltrer (ki ni imela potrebne gotovine) je prišel do gospostva Črni potok. Po njegovi smrti leta 1799 je posestvo podedoval sin Jožef Franc Ksaver Lichtenberg baron Janežič (†1732).

Leta 1846 je njegov sin Leopold I. baron Lichtenberg-Janežič (†1858) Črni potok prodal dr. Karlu Wurzbachu pl. Tannenbergu (med 1866 in 1871 kranjski deželni glavar). Baronski grb Wurzbachov (iz krone rastoč bradat divji mož s predpasnikom iz zelenih listov, ki v desnici drži navzdol obrnjeno jelko; pod ščitom, ki ga držita dva medveda teče trak z devizo SINCERE ET CONSTANTER, kar pomeni »pošteno in stanovitno«) je upodobljen na sklepnem kamnu glavnega portala. Ko je Karel leta 1886 umrl, so vsa njegova gospostva, Črni potok, Grič, Groblje in Tannenberg, pripadla njegovemu sinu dr. Alfonzu baronu Wurzbach pl. Tannenbergu (†1939). Leta 1927 je graščino kupila družina Medica. Leta 1945 je bilo posestvo nacionalizirano.

Današnja nadstropna stavba s polnadstropjem je pozidana na ključastem tlorisu in ni v ničemer podobna upodobitvi v Slavi. Vsi trije trakti uokvirjajo manjše pravokotno nearkadirano notranje dvorišče. Fasade poudarjajo maltni rustični vogali, v osi glavne (južne) fasade, ki obsega devet okenskih osi, je kamnit baročni portal. Pritličje je danes večidel še obokano, križno grebenasti oboki so ohranjeni tudi še na hodnikih v prvem nadstropju, drugje so stropi že povsod novejši. V bivalnih prostorih so se ohranili lestenci s konca 19. stoletja.

Od 1946 je bil tako v stari graščini kot v obstoječih gospodarskih poslopjih urejen zavod za starejše občane Dom počitka Tisje. Obnovitvena dela so se začela leta 1973. Po osamosvojitvi Slovenije je stekel denacionalizacijski postopek med Domom Tisje in dediči zadnjih lastnikov. Zaključil se je leta 2006, odločba je Domu Tisje prinesla v upravljanje državno premoženje, ki obsega funkcionalno zemljišče in zgradbe, ki so vključene v dejavnost doma. S tem je bila odpravljena »plomba« v zemljiški knjigi, ki je onemogočala vsa večja investicijsko-vzdrževalna dela. Takoj nato so se lotili nujnih vzdrževalnih del, že naslednje leto je bila zamenjana dotrajana azbestna kritina in nadomeščena s kritino iz bobrovca.

Namembnost


Bivališče aktualnih plemiških lastnikov, kasnejši lastnik, dr. Alfonz Wurzbach pl. Tannenberg je na posestvu živel občasno (sicer večinoma v Ljubljani).

Namembnost v obdobju 1945-1963

  • Dom za ostarele
  • Stanovanjski objekt

Današnja namembnost

  • Dom za ostarele

Izpostavljeno


renesansa, barok, historizem
stolp, dvorec, portal

Dvorec Črni potok (z naslovom Črni potok 1) v istoimenskem naselju blizu Šmartnega pri Litiji stoji na vzpetini ob potoku, po katerem je tudi dobil ime. Kolikor je znano, je dvorec prvič omenjen leta 1578. Janez Vajkard Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske (1689) kot prve znane gospodarje omenja gospode Strasserje z Rožeka. Z donacijskim pismom z dne 24. december 1578 ga je gospa Ana, roj. Gall, vdova Jurija Strasserja, podarila svaku Erhardu Peltzhoferju z Zapuž pri Mirni na Dolenjskem. Leta 1606 pa ga je kupil Krištof ml. pl. Wagen, a ga je obdržal le šest let, leta 1612 ga je kupil Andrej Rapitius (Rapiti). Ta ga je 1614 prodal Martinu Bertoldu Schwabu. Leta 1640 ga je kupil baron Jurij Kheysell, po njegovi smrti pa ga je dobil njegov sin Franc Albreht Kheysell, ki je umrl leta 1762. Tega leta ga je od njega kupil Valvasor, ki je v času pisanja Slave še bil njegov lastnik. Kot vidimo na njegovi upodobitvi, je bila dokaj mogočna stavba pravokotnega tlorisa takrat dvoinpolnadstropna (z izzidanim podstrešjem), glavna fasada je bila šestosna z za nadstropje višjim vhodnim stolpičem (z uro) kvadratastega tlorisa.

Ko so se stroški, povezani s tiskanjem Slave večali, je bil prisiljen Valvasor leta 1689 Črni potok prodati. Kupila  ga je Ana Maksimilijana baronica Moscon. Po smrti njenega moža Leopolda Viljema barona Moscona ga je varuh njegovih mladoletnih otrok Janez Jožef pl. Wallensperg leta 1704 prodal Volfu Herbertu baronu Apfaltrerju. Takrat so stavbo tudi baročno prezidali: odstranjen je bil stolp na pročelju, sama stavba pa znižana za nadstropje, sredi fasade so namestili nov portal ter ob straneh pozidali stranski krili, ki sta izoblikovali notranje dvorišče.

Volf Herbert je približno leto pred svojo smrtjo (†1723) leta 1722 izročil gospostvo svojemu sinu Janezu Sigfridu. Leta 1763 ga je njegova žena Henrieta izročila Leopoldu Liviju Schwab pl. Lichtenbergu (poročen je bil z vdovo po Janežiču). Kot izvrševalec oporoke Cecilije Apfaltrer (ki ni imela potrebne gotovine) je prišel do gospostva Črni potok. Po njegovi smrti leta 1799 je posestvo podedoval sin Jožef Franc Ksaver Lichtenberg baron Janežič (†1732).

Leta 1846 je njegov sin Leopold I. baron Lichtenberg-Janežič (†1858) Črni potok prodal dr. Karlu Wurzbachu pl. Tannenbergu (med 1866 in 1871 kranjski deželni glavar). Baronski grb Wurzbachov (iz krone rastoč bradat divji mož s predpasnikom iz zelenih listov, ki v desnici drži navzdol obrnjeno jelko; pod ščitom, ki ga držita dva medveda teče trak z devizo SINCERE ET CONSTANTER, kar pomeni »pošteno in stanovitno«) je upodobljen na sklepnem kamnu glavnega portala. Ko je Karel leta 1886 umrl, so vsa njegova gospostva, Črni potok, Grič, Groblje in Tannenberg, pripadla njegovemu sinu dr. Alfonzu baronu Wurzbach pl. Tannenbergu (†1939). Leta 1927 je graščino kupila družina Medica. Leta 1945 je bilo posestvo nacionalizirano.

Današnja nadstropna stavba s polnadstropjem je pozidana na ključastem tlorisu in ni v ničemer podobna upodobitvi v Slavi. Vsi trije trakti uokvirjajo manjše pravokotno nearkadirano notranje dvorišče. Fasade poudarjajo maltni rustični vogali, v osi glavne (južne) fasade, ki obsega devet okenskih osi, je kamnit baročni portal. Pritličje je danes večidel še obokano, križno grebenasti oboki so ohranjeni tudi še na hodnikih v prvem nadstropju, drugje so stropi že povsod novejši. V bivalnih prostorih so se ohranili lestenci s konca 19. stoletja.

Od 1946 je bil tako v stari graščini kot v obstoječih gospodarskih poslopjih urejen zavod za starejše občane Dom počitka Tisje. Obnovitvena dela so se začela leta 1973. Po osamosvojitvi Slovenije je stekel denacionalizacijski postopek med Domom Tisje in dediči zadnjih lastnikov. Zaključil se je leta 2006, odločba je Domu Tisje prinesla v upravljanje državno premoženje, ki obsega funkcionalno zemljišče in zgradbe, ki so vključene v dejavnost doma. S tem je bila odpravljena »plomba« v zemljiški knjigi, ki je onemogočala vsa večja investicijsko-vzdrževalna dela. Takoj nato so se lotili nujnih vzdrževalnih del, že naslednje leto je bila zamenjana dotrajana azbestna kritina in nadomeščena s kritino iz bobrovca.

Namembnost

Bivališče aktualnih plemiških lastnikov, kasnejši lastnik, dr. Alfonz Wurzbach pl. Tannenberg je na posestvu živel občasno (sicer večinoma v Ljubljani).

Namembnost v obdobju 1945-1963

  • Dom za ostarele
  • Stanovanjski objekt

Današnja namembnost

  • Dom za ostarele

Lastniki

Gospodje Strasser z Rožeka

Jurij Strasser (1578 †)

Ana Strasser, roj. Gall (1578)

Erhard pl. Peltzhofer iz Zapuž (1578–1606)

Krištof ml. pl. Wagen (1606–1612 †)

Andrej Rapitio/Rapitius (1612–1614)

Martin Bertold Schwab (1614–1640)

Jurij baron Kheysell (1640–1672)

Franc Albreht baron Kheysel (1672 †)

Janez Vajkard baron Valvasor (1672–1689)

Ana Maksimilijana, baronica Moscon (1689–1701?)

Leopold Viljem baron Moscon (1701 †)

Volf Herbert baron Apfaltrer (1704–1722)

Janez Sigfrid baron Apfaltrer (1722–)

Leopold Livij Schwab pl. Lichtenberg (1763–1799 †)

Jožef Franc Ksaver Lichtenberg baron Janežič (1799–1832 †)

Leopold Lichtenberg baron Janežič (1832–1846)

dr. Karel Wurzbach (1846–1886 †)

dr. Alfonz Wurzbach pl. Tannenberg (1886–1927)

Olga in Josip Medica (1927–1945)

Država Republika Slovenija (2006–; upravitelj Dom Tisje)

Črni potok, Šmartno pri Litiji, Slovenija

Dvorec Črni potok v J. V. Valvasor, Topographia Ducatus Carnioliae modernae, 1679

Dvorec z juga (©ZRC SAZU, Arhiv UIFS)

Baronski grb Wurzbachov na sklepnem kamnu glavnega portala (©ZRC SAZU, Arhiv UIFS)

Literatura

-Dediščina.si (http://www.eheritage.si/apl/real.aspx?id=20064, februar 2022).

-SBL. Wurzbach baron Tannenberg, Karl (https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi847553/, marec 2022).

-Boris GOLEC, Valvasorji. Med vzponom, Slavo in zatonom, Ljubljana 2016 (Zbirka Thesaurus Memoriae. Dissertationes, 11), Ljubljana 2015, str. 324–325, passim.

-Boris GOLEC, Valvasor. Njegove korenine in potomstvo do danes, Ljubljana 2016 (Zbirka Thesaurus Memoriae. Dissertationes, 13), Ljubljana 2016, str. 22–25, passim.

-Helena HAUPTMAN, Od Verneka do Oble Gorice. Gradovi in graščine v občini Litina, Litija 2001, str. 43–44.

-Ivan JAKIČ, Vsi slovenski gradovi. Leksikon slovenske grajske zapuščine, Ljubljana 1997, str. 83–84.

Krajevni leksikon dravske banovine, Ljubljana 1937, str. 320.

-Mojca OCEPEK, Grad Črni potok ima novo podobo in novo usodo, Dom Tisje. Kjer naj bo starost brez bolečin, Litija 2007, str. 5.

-Mariano RUGÁLE, Miha PREINFALK, Blagoslovljeni in prekleti, 1. del: Plemiške rodbine 19. in 20. stoletja na Slovenskem, Ljubljana 2010, str. 203–216.

-Igor SAPAČ, Baroque Architects in Slovenia/ Baročni arhitekti na Slovenskem, v: Nace Šumi et al., Arhitektura 18. stoletja na Slovenskem. Obdobje zrelega baroka/ 18th Century Architecture in Slovenia. Mature baroque, katalog, Ljubljana 2007, str. 250–252: 251.

-Lidija SLANA, Lastniki dvorca Jablje skozi čas in portreti nekaterih lastnikov iz 18. in 19. stoletja, Kronika, 2016, 64/2, str. 225–246

-Majda SMOLE, Graščine na nekdanjem Kranjskem, Ljubljana 1982, str. 123–124.

-Ivan STOPAR, Grajske stavbe v osrednji Sloveniji. 2: Dolenjska, 2: Med Bogenšperkom in Mokricami, Ljubljana 2001, str. 35–44.

-Janez Vajkard VALVASOR, Schwarzenbach–Črni Potok, Slava vojvodine Kranjske, 11. knjiga (faksimiliran natis, III, Ljubljana 2011), str. 517–518.

O PORTALU

Plemiška dediščina na Slovenskem

Na portalu Plemiška dediščina na Slovenskem so predstavljeni izbrani rezultati raziskovalnega projekta Umetnost v času zatona plemstva: transformacije, translokacije in reinterpretacije (ARRS, J6-1810).

Plemiška dediščina na Slovenskem

Projekt je podprla

Partnerji